Fruktoza, znan tudi kot levoroza, je naravno prisoten preprost sladkor, ki ga najdemo v sadju in medu. Je dvakrat slajši od namiznega sladkorja in ima nizek glikemični indeks, zaradi česar je naravna alternativa namiznemu sladkorju za ljudi, ki želijo zmanjšati vnos kalorij ali ohraniti zdravo raven sladkorja v krvi. Zaradi teh razlogov se včasih uporablja za pripravo tort, piškotov in drugih sladkarij. Vendar pa je pri uporabi sadnega sladkorja v domači kuhinji potrebna previdnost, saj ima drugačne fizikalne in kemijske lastnosti od namiznega sladkorja in ga ni mogoče vedno nadomestiti v enakih količinah v standardnih receptih.
Monosaharidi so najpreprostejša oblika sladkorja, vsak je sestavljen iz ene same molekule sladkorja. Obstaja veliko monosaharidov, tako sintetičnih kot naravnih, vendar so edini monosaharidi, ki jih najdemo v živilih, fruktoza, glukoza in galaktoza. Monosaharidi so običajno vezani v parih, v tem primeru postanejo disaharidi - kot so saharoza, maltoza in laktoza. Molekule sladkorja se lahko vežejo tudi na dolge verige, imenovane polisaharidi ali kompleksni ogljikovi hidrati. S prehranskega vidika lahko kompleksne ogljikove hidrate štejemo za najpomembnejšo obliko sladkorja v prehrani, ker se razgradijo v prebavnem sistemu dlje in proizvedejo stabilnejšo raven sladkorja v krvi kot hitro predelani enostavni sladkorji.
Kemična formula monosaharidov na splošno vključuje nekaj večkratnikov CH2O. V tipičnem monosaharidu ogljikovi atomi tvorijo verigo, v kateri je vsak ogljikov atom razen enega vezan na hidroksilno skupino. Nevezani ogljik tvori dvojno vez z molekulo kisika, da nastane karbonilna skupina. Položaj karbonilne skupine deli monosaharide na ketoze in aldoze. Laboratorijski test, imenovan Seliwanoffov test, kemično določa, ali je določen sladkor ketoza (če je sladkor) ali aldoza (kot je glukoza ali galaktoza).
Medtem ko sadni sladkor in med na splošno veljata za varna, lahko prekomerno uživanje povzroči hiperurikemijo, stanje, pri katerem se raven sečne kisline v krvi poveča. Obstajajo tudi prebavne motnje, povezane s težavami pri prebavljanju ali absorpciji sadnih sladkorjev iz prehrane. Malabsorpcija fruktoze je pomanjkanje sposobnosti tankega črevesa, da absorbira ta poseben sladkor, kar ima za posledico visoko koncentracijo sladkorja v prebavnem sistemu. Simptomi in odkrivanje tega stanja so podobni intoleranci za laktozo, zdravljenje pa običajno vključuje odstranitev hrane, ki sproži intoleranco za laktozo, iz prehrane.
Resnejše stanje je dedna intoleranca za fruktozo (HFI), genetska motnja, ki vključuje pomanjkanje jetrnih encimov, potrebnih za prebavo fruktoze. Simptomi običajno vključujejo hudo nelagodje v prebavilih, dehidracijo, konvulzije in potenje. Če se HFI ne zdravi, lahko povzroči trajno poškodbo jeter in ledvic ter celo smrt. Čeprav je HFI veliko resnejši od malabsorpcije fruktoze, je zdravljenje podobno in običajno se je treba izogibati kateri koli hrani, ki vsebuje sadno fruktozo ali njene derivate.
